Na naši spletni strani Avtomanija.com uporabljamo piškotke, s katerimi izboljšujemo vašo uporabniško izkušnjo in vam zagotavljamo ustrezne vsebine in oglaševanje. Z nadaljno uporabo naše spletne strani se s tem strinjate.

Nadaljuj...
Slo.članki   |   Portret Tomaž Jemc
Povratka ne bo
Glede na posamične zmage je najuspešnejši voznik v slovenskem državnem prvenstvu, kljub trem osvojenim naslovom državnega prvaka pa se Tomaž Jemc za volanom dirkalnega avtomobila ne vidi več. »Vrnitve ne bo,« pravi Blejec, ki je zadnji rally odpeljal v začetku sezone 2003, zadnja leta pa skrbi za tehnični del ekipe državnega prvaka Tomaža Kaučiča. Nekdanji olimpijec, ki je v Sarajevu osvojil trideseto mesto v smuku, poskuša adrenalin dobiti ob drugih doživetjih.
Gregor Pavšič GrP
30. avgust 2008 | 1:22:56

Hitri blejec  je vse od leta 1992, ko je odpeljal svoj prvi rally državnega prvenstva, sodil med najboljše slovenske voznike rallyja. Sestavljal je trojico Jemc–Jereb–Peljhan, ki je krojila državno prvenstvo v devetdesetih letih in z odlično vožnjo, svojim pristopom in doseženimi rezultati prišel do podpore številnih privržencev. Jemc je bil svojevrsten dirkaški umetnik, saj mu ni bilo žal neštetih ur v domači delavnici, ko je z lastnimi rokami pripravljal svoje dirkalnike in jih nato s prefinjenim občutkom obvladoval na hitrostnih preizkušnjah. Jemc je dosegel šestindvajset zmag za državno prvenstvo. Zadnjo med temi leta 2002 v Logatcu, ko je potrdil svoj tretji naslov državnega prvaka.

»Na vrnitev niti po naključju ne pomislim. Nikoli več ne bom dirkal. Če se dirkanja ne lotiš stoodstotno, vse skupaj nima pravega smisla. Tudi denarja ne bo več na voljo toliko, kot ga je nekoč bilo, najbrž pa teh zneskov niti ne bi bil več pripravljen vlagati v svoje dirkanje,« pravi Jemc. Adrenalina je bilo v njegovi športni karieri na pretek. Leta 1984 je bil na olimpijskih igrah v Sarajevu del reprezentance v alpskem smučanju, ko je bila za promocijske namene oblikovana ekipa v smuku. Jemc je osvojil trideseto mesto, pozneje pa ni več aktivno nastopal. »Smuk nima ničesar skupnega z rallyjem, morda le samo dojemanje športa in držanja zbranosti,« trdi nekdanji priložnostni reprezentant, ki po belih strminah še danes rad vijuga za svoj lastni užitek. Adrenalina, ki ga nudi vožnja v rallyju, ne pogreša. »Adrenalin pride pri stvareh, ki jih nisi navajen. Vožnja dirkalnega avtomobila po desetih letih postane rutinska in priučena. Če bi se zdaj odpravil skočit s padalom iz letala, bi ta pristni adrenalin zagotovo občutil. Količinsko bi ga bilo vsaj za tri odpeljane rallyje.«

Jemčeva pot v vrh slovenskega rallyja je bila zelo hitra, a vseeno polna ovir. Na svojem prvem rallyju je že uspel dobiti eno od hitrostnih preizkušenj, zapomnili pa si bomo tudi njegovo potezo, ko je med rallyjem ustavil dirkalnik in pobral prednji odbijač. A po številnih tehničnih okvarah je moral na prvo zmago počakati vse do jeseni leta 1993, ko je z brutalno Mazdo 323 skupine A slavil v Velenju. Prav nezanesljiva tehnika je zaznamovala prvi del njegove avtomobilistične kariere, saj je začel bolj redno zmagovati šele v sezoni 1996, ko kljub štirim zmagam ni bil kos takratnemu prvaku Janiju Trčku. Jemc je bil tedaj že del Petrolove ekipe in po nakupu še zmogljivejšega (in zanesljivejšega) Ford Escorta se je športna sreča prevesila na Jemčevo stran. V sezoni 1997 se je moral pošteno potruditi, da je na zadnjem rallyju sezone ugnal Vojka Podobnika, leto zatem pa je presegel vse rekorde. V eni sami sezoni je dobil kar sedem rallyjev državnega prvenstva in več kot zanesljivo ubranil naslov prvaka. Blizu končnemu uspehu je bil tudi v sezoni 1999, ko je spet odločal zadnji rally v avstrijskem Admontu: če je dve leti prej tam ugnal Podobnika, je moral tokrat priznati premoč Borisu Popoviču. Ko je bilo konec Petrolove ekipe, je krajši čas miroval tudi Jemc. Vrnil se je leta 2001, ko je Forda predelal v specifikacijo WRC in se za naslov prvaka boril z Andrejem Jerebom. Odločale so malenkosti, a Jemc se je moral spet zadovoljiti z drugim mestom. Zato pa je tretji naslov državnega prvaka dočakal leta 2002, ko je dobil kar štiri rallyje. V naslednji sezoni je začel le uvodni rally v Zasavju in po predčasnem odstopu svoj dirkalnik kmalu prodal na Švedsko. Kariera je bila končana.

»Vedel sem, da je to konec. Naredil sem pač korak naprej, ni bilo druge možnosti. Moral sem sprejeti dejstvo, da je kariere konec,« se spominja Jemc. Pravi, da je v dirkanje vlagal vse in da je zaradi tega marsikaj trpelo. Da je porabil preveč časa, denarja in živcev in da danes ne bi več hotel stopati po isti poti. Pri posamičnih zmagah bo Jemc še dolgo držal vodilno mesto, en naslov državnega prvaka več ima danes že Peljhan. Blejcu več pomenijo zmage ali naslovi prvaka?
»Spomnim se predvsem posameznih zmag, kjer smo se borili za vsako sekundo in je bilo slavje nato toliko slajše. Naslov državnega prvaka vselej pride ob koncu sezone, ko je tekmovalna napetost že mimo in gre le za formalno potrditev uspehov. Zmage imajo precej večji čustveni naboj, zato jih tudi nikoli ne pozabiš,« razlaga Jemc, ki celo pravi, da sta mu najbolj v spominu ostali sezoni, ko je naslov prvaka za las izgubil. Enkrat proti Popoviču, drugič proti Jerebu.

Danes si težko predstavljamo, da bi popoln novinec že na svojem prvem rallyju dobil eno od hitrostnih preizkušenj in se potegoval za zmago. Je danes težje začeti? »To težko ocenjujem, ker resnično mladih voznikov niti ne poznam. Tomaž Kaučič, s katerim sodelujem, danes ni več mlad. Tudi ko je začel kariero, je bilo to precej drugače kot pri meni leta 1992. Precej je odvisno, v kakšnem okolju se znajdeš, koliko ti kdo pomaga in kako hitro ti ljudje okrog tebe odprejo oči in pokažejo na različne skrivnosti dirkaškega športa. Če se moraš vsega naučiti sam, je pot precej dolga,« pravi Jemc, ki je po koncu aktivne kariere delal v ekipi Andreja Jereba, nato pa prevzel tehnično plat pri moštvu Tomaža Kaučiča. »Tomaž je že pridobil nekaj rutine, kar mu pomaga. Postal je dovolj konstanten in hiter. Če bi lahko na leto prevozil še več kilometrov, bi lahko še napredoval. Vse je, jasno, pogojeno z denarjem. Treba je imeti proračun za tri, in ne le za eno leto. Šele tedaj se lahko dirkanju resno posvetiš, odpelješ več rallyjev in redno napreduješ,« opisuje državnega prvaka Jemc, ki ima vknjiženih enkrat več zmag za državno prvenstvo.
Sicer pa je bil Jemc vselej naklonjen skandinavski šoli rallyja, saj je Finsko tudi sam obiskal, na Švedsko pa prodal svoj zadnji dirkalnik. »Skandinavci imajo prednost, da je rally zanje nacionalni šport. Imajo tradicijo, veliko primernih cest in številne različne rallyje. Ker je prireditev tako veliko, je lahko rally zanje tako pomemben. Predvsem pa na Finskem deluje celoten sistem: vsi uspešni dirkači vlagajo nazaj v mlade in tako se tradicija nadaljuje. V zadnjih letih se je to spet pokazalo, saj mladih voznikov ne zmanjka. Njihova prevlada pač ni naključna, ampak posledica načrtnega dela,« pravi trikratni državni prvak.

2.9.2008 | Luka
Tale avtoček sem pa gledal kako je nastajal v Begunjah v delavnici! Res je bil avto u piko narejen!!! Škoda, fajn bi blo Jemca še na kakem rallyu videti. lp LS
suzuku89.142.117.4119.11.2008 18:37:58
Tudi meni je bil njegov slog vožnje in njegova priprava dirkalnika zelo všeč,a kje so že leta,ko se je mučil z Mazdo...res fajn

O Avtomaniji

Kontakt z nami

Podportali

© Copyright 1998-2018 Avtomanija